Na Vrhniki s Hišo norčij
Ob zaključku Cankarjeve bralne značke so me povabili na pogovor s tretješolci OŠ Ivana Cankarja z Vrhnike. Z urednico Ireno Matko Lukan sva se zjutraj odpeljali iz Ljubljane in ob 9.30 prispeli v Cankarjev dom Vrhnika.
V prijetno dvorano Cankarjevega doma je kmalu prikorakala prva skupina otrok, s katerimi smo se pogovarjali o ilustracijah in o pesmicah, tudi o tistih iz knjige z naslovom "Hiša norčij".
Povedala sem jim, da so pesmi v tej knjigi nastale na nekoliko neobičajen način, in sicer tako, da sem opazovala slike, ki sem jih nato "prevedla" v jezik besed. Ob opazovanju podob, ki jih je naslikala Jelka Reichman, smo nato skupaj razmišljali o tem, kako bi o njih čisto vsak od nas lahko napisal drugačno pesmico ali zgodbo. Saj so že stari Rimljani radi rekli: "Če dva delata isto reč, nikoli ne nastane ista reč".
Pogovarjali smo se o tem, kaj pravzaprav sploh je pesem, kaj pomeni ritem in zakaj imamo radi rime. In še o marsičem, med drugim tudi o latinskih pregovorih, ki omenjajo živali. Druga skupina otrok je pokazala tudi veliko navdušenje nad književnostjo starih Grkov. Nekateri so povedali, da imajo doma knjige grških filozofov, drugi so pripovedovali o grških mitih, ki jih poznajo.
Z Ireno sva povedali, da so pesmi v tej knjigi sestavljene tako, da vsaka od njih prestavlja vzdušje enega izmed dvanajstih mesecev leta. Kmalu bo namreč na voljo tudi koledar s podobami in verzi iz te knjige. Nato smo vsi skupaj začeli razmišljati, v katerem mesecu ima kdo rojstni dan in katero pesmico bi radi slišali.
Otrokom sem nekaj pesmic po njihovem izboru tudi prebrala. Seveda ni manjkala niti pesmica za mesec junij, ki govori o dneh, ki prihajajo ravno zdaj. To so dnevi, ko se konča šola: zanje je nastala pesem bratcu in sestrici, ki sta si priredila bučni karneval.
Za zaključek smo vsi skupaj zapeli prav za to prireditev pripravljeno uglasbitev uvodne pesmice o miškah iz Hiše norčij. Ni lepšega kot slišati, kako otroci pojejo tvojo pesmico! Tu je še video te pesmice, ki jo je zapela šestošolka Izabela Stropnik:
Z Ireno sva bili še vso pot domov dobre volje, zobali sva češnje in se pogovarjali o tem, kako fino je obiskati otroke, ki radi berejo knjige in o njih razmišljajo.
